Vezena zgodba

Ponavadi z Natanom in Nilom na morju narišemo kakšno razglednico letos pa sem jo kar izvezla. Tole je ena naša interna zgodbica, sem paše še pesmica, ki si jo prepevamo ampak zdaj je namesto nje sonce. To pa zato, ker sem vzela predebelo šivanko in sem jo tako težko potiskala skozi tkanino, da so me prsti od vezenja boleli. Ker bi blo preveč besed za izvest, smo se skupaj odločili za bližnjico. Sicer je pa tole vezenje nastalo za Almirin projekt vezene zgodbe.

Iz albuma

Nazaj in spet v polnem teku. Fotografirala sem kot ponavadi-preveč, zdaj pa brišem in organiziram. Odkar smo se selili in to v kratkem času dvakrat, poskušam biti racionalna in ne kopičiti stvari. Poskušam se držati načela manj je več, kar me je teoretično vedno navduševalo, le s prenosom v prakso sem imela pogosto težave. Noro je kaj vse se najde oziroma nabere v kleti stanovanja štiričlanske družinice. Ko smo s prijatelji začeli nositi ven, kar se je nabralo v desetih letih in še malo, sem si dokončno morala priznati, da sodim tudi jaz med tiste, ki radi hrčkarijo. To se bo spremenilo! Takšno zaobljubo sem dala sama sebi pred dvema letoma. Saj gre, počasi, ampak vztrajam. Spodaj je en kolažek (tko rada jih delam) in še nekaj fotk, ki bodo ostale.