Pomladansko zaspane / Sleepy Cats

Zadnjič sem vam pokazala, kje in kako nastajajo moje muce, tokrat pa, kaj je nastalo. Zaspanke, ki jih vidite zgoraj, so iz nove serije. Pomlad jih je prinesla že cel kup in še nekaj jih bo! Včeraj sem jih odnesla v Iko in Babushko, v delu pa so tudi že muce za ReGallery. Seveda jih lahko kupite tudi pri meni, samo pošljite mi mail s kontakti in vašimi željami.
Tudi na spletno stran bom kmalu naložila nove slikce, le par stvari je treba še prej urediti. No, zdaj ste že najbrž opazili, da so s spletno stranjo težave, nič kaj dosti se ne spreminja in osvežuje. Delam na tem in upam, da bo zadeva kmalu urejena.

Last time I showed you how and where I work and today I would like to interduce you my brand new Sleepy Cats. Spring has brought a whole bunch of them and  soon I expect them some more. You can buy them in Ika, Babushka Boutique, ReGallery and online of course. Just email me and let me know your preferences. I will upload some new photos on my web site soon. Probably you have noticed by now that there are some problems with my web site. I am working on it and hope to fix that soon.

Double Blind Date

Fotografija: Matjaž Planinšek

»Jebale te Male Braslovče,« je ondan proti meni prhnil moj dragiša, ko sem mu omenila, da sva povabljena na skrivnostno večerjo – pravcati Double Blind Date – v Šmatevž blizu Braslovč, domov k moji blogerski kolegici Gourmet, ki ustvjarja foodblogg Culinary journey by me. Pa pri tem še zdaleč ni šlo za »centralistično« aroganco, saj tudi midva nisva čisto prava Ljubljančana. Naša hiša namreč stoji ducat kilometrov stran od centra prestolnice, kar je za mnoge »prave« meščane iz vrst najinih prijateljev in znancev že skoraj nepremostljiva razdalja. Ja, takle mamo. Ker moj ljubiša rad prebira in priložnostno citira žlahtno slovensko leposlovje, ga je omemba Braslovč takoj asociirala na prozno repliko njegovega prijatelja in znanega slovenskega pisatelja Dušana Čatra.

Večer, ki sva ga preživela v družbi gostiteljev Špele in Matjaža (ko sva prišla, sta bila budna tudi še njuna izjemno simpatična in po dunajsko olikana osnovnošolca), je bil daleč od uvodnega vulgarizma. Iz najinih Medvod, natančneje najinega Svetja – ampak zanj verjetno še nihče ni slišal –, sva se v Šmatevž pripeljala v tričetrt ure. Hitro smo ugotovili, da smo kot pari zelo »komplementarni«. Pri nama raje govorim jaz, on raje posluša in se vmeša le »da ne sluša gluposti,« pri najinih gositeljih pa je ravno obratno. Zadrega zato ni bila pretežko premostljiva. Ob hrani in kozarčku rujnega je šlo seveda vse še toliko laže. Na desni sta naju čakala pravcata jedilna lista, ozaljšana s stilizirano pisavo, odtisnjeno na natur rjavi papir, ki se ju ne bi sramovala še tako ugledna restavracija. Tremo smo stopili s »pozdravom iz kuhinje,« liziko s parmezanom in čemažem, nadaljevali s hladno predjedjo z regratom, panceto in pečnim prepeličjim jajcem, pri uživanju tople predjedi me je kot ljubiteljico kozjega mleka še posebej »pogrela« polenta z mladim kozjim sirom, tudi hruškov sorbet z ingverjem v vmesni pavzi sploh ni bil od muh, vrhunec večera pa je bila kljub vsemu – vsaj za mojega dragega, ki je ob tem zadovoljno predel in mlaskal – glavna jed z ajdovo kašo in špinačo ter dvaplusnadslastnim »bušekom od svinje.« Sladka razvajanja, kava in konjak so le še postavili piko na i temu nadvse prijetnemu večeru.

V težkih časih je malo tako lepih in obetavnih stvari, kot je po naključju spoznati tako simpatične ljudi in ob sladostrastnih gurmanskih užitkih nazdraviti novim rojstvom: »pomladi, prijateljstva, znanstva in še česa,« kot stoji pripisano na omenjenem jedilnem listu, ki bo še dolgo bogatil mojo spominsko skrinjo.

Fotografija: Matjaž Planinšek

Tihožitje

Zadaj za našim vrtcem, kjer starejši mulci mečejo na koš, raste eno krasno drevo. Zdaj je v polnem cvetu in se baha s svojimi ciklamno obarvanimi cvetovi. Tam mimo igrišča in tega drevesa vodi bližnjica do naše hiše in midva z Nilom sva se včeraj na poti domov ustavila, da sem jaz brezsramno narabutala tri vejice. No, otroku, ki me je malo pisano gledal, sem to početje pojasnila takole: "Mamica bo nabrala te veje zato, da jih bo nesla pokazat gospodu Rožci (vrtnarju), on bo vedel katero drevo je to. Potem bomo pa mi tako drevo kupili in ga posadili pred našo hišo." Malo sem vseeno pokukala levo in desno, da me ne bi slučajno presenetil gospod hišnik. To bi utegnilo bit nerodno.
Sicer pa prav zares iščem primerno drevo za pred hišo. Takšno, ki bi imelo bogato krošnjo za senco, ki bi lepo cvetelo in bilo kar se da avtohtono. Mislim, da bi bilo lahko tole divje jabolko? Kdo ve? Ima kdo kak predlog?

Grafiti-Velikonočna jajčka / Graffiti Easter eggs

Včeraj smo z Natanom in Nilom barvali jajčka in malo okraševali. Barvanje je bilo tako zabavno, da smo jih na koncu skuhali in pobarvali čisto preveč. Ima kdo kakšno zanimivo idejo, o tem, kaj  narest s kuhanimi jajčki?

Yesterday we, together with Natan and Nil, had a lots of fun coloring eggs and we allso did some decoration job in our living room. We had so much fun that we colored them way too much. Does anyone have any interesting idea about what to do with those extra boiled eggs?

Work in progress

Malo sem zanemarila blog in svoje "krafterstvo" v zadnjih nekaj tednih, ste opazili? Nekaj drugega me je popolnoma potegnilo vase, ampak moram reči, da sem pogrešala tale blog, vaše odzive in seveda ustvarjanje samo. Sem pa med tem časom za sprostitev tudi malo vrtnarila, takoj ko bo lepo vreme, poslikam in pokažem.

I've been neglecting this blog and my crafting in the past few weeks, have you noticed?  I was completely drawn into something  but I must say that I missed this blog, your feedback and of course the creative proces. In this last few weeks I did some gardening as well for rellaxation. I planted some trees and bushes and I am so proud. I will show you when I take some pictures. 

Sami doma!

"Tata je na službenom putu", mi trije pa sami doma. Pogrešamo ga in zato smo si natrpali urnik. V soboto je imel Nil svojo prvo tapravo rojstnodnevno žurko ( za prijatelje).

Bilo je...zanimivo in poučno! Hecam se, čeprav je bilo v resnici poučno. Nauk te zgodbe je, da bomo drugo leto, če se mene vpraša, praznovali v bližnji telovadnici. Zabava je sicer bila živahna, poslušali smo tole muziko tudi otroci so bli lušnti, kar poglejte jih...ampak mislim, da so me parkrat čisto povozili, zato sem si vsake toliko zapela Trkajev refren. Sama te male armade nikakor nebi "sfolgala", v pomoč so mi bile prijateljica, sestra in mama, ki je tudi spekla torto. Kljub temu, sem zvečer dobesedno padla v posteljo in se začela veseliti nedelje.
Danes sva s sestro odpeljali fante na kuharijo v Hotel Triglav na Bledu. Prebrisano, ne? Malo smo obrnili ploščo. Danes sta onadva kuhala nedeljsko kosilo medtem, ko sva se midve sprehajali ob jezeru.

In tale kulinarična delavnica v Triglavu je blazno resna reč, vam povem. Mulci dobijo kuharske kape, predpasnike in ordinirajo z glavnim kuharjem in pomočniki v čisto pravi profi kuhinji. Temu primeren je tudi jedilnik:

                                                Beluševa kremna juha s porfiteroli
                                                          in riževimi rezanci

                                                                  ***
                                              Rižota z bučkami, file potočne postrvi
                                                         Žafranova omaka
                                                                 
                                                                  ***
                                                       Nadevana telečja prsa
                                                           Cvetačni pire
                                                           Ajdov krap
                                                       Zelenjava na maslu

                                                                  ***

                                  Čokoladni mousse z jagodami in jagodnim sladoledom

Kaj pravite, ni slabo ne? Malo sem pofotografirala, preveč nisem smela. Tista blond skuštrana glava desno zgoraj je strašno grdo gledala. Pa saj, v bistvu ima prav! Tud mene bi blo groza tega prizora, da bi moja mama v taki fini restavraciji skakala okrog s fotoaparatom in mi delala sramoto. Sem se kar takoj na licu mesta posula s pepelom in pri priči nehala. Svojo potrebo po pritiskanju na sprožilec sem bolj ali manj iživela že prej, na sprehodu.

Skoraj brez besed

Prejšnji vikend sem se šla Sport Billy-ja in sem potem, ko sem se spopadla z 10 kilometrsko tekaško progo skoraj do sredine tedna stiskala zobe ob vsakem premiku. Tokrat bo vikend bolj umirjen in uživaški. Kaj boste pa vi počeli?

Last weekend was too much. I was playing Sport Billy and run 10 km, wich was to much for my body. I know that, because next few days every single mouvement hurt me. So this weekend will be the opposite

peaceful and enjoyable. And what are you going to do?