petek, 11. maj 2012

Giweaway najava! /Giweaway announcement!

fotografija: Pinterest

Dovolite, da začnem ta zapis malo nenavadno, kot je nenavaden naslov objave. Kakšna najava, se najbrž sprašujete? Giweaway je ali pa ga ni! No, saj je oziroma bo :), kmalu.
Takole sem si to zamislila; ko bo 13 tisoč ogledov in dobro leto bloganja, bo primeren čas za obdarjanje. Vendar pa, kot lahko tudi sami vidite, me je števec na blogu prehitel. Muce so v delu in tole "jubilejno" sem si zamislila malo drugače. Toliko za zdaj in  vse kar lahko še rečem je le, ostanite z mano :).

Allow me to start this post in a bit unusual way, as unusual the title is. What an announcement, you are probably going to ask yourself? Is there any giweaway is or is not ?! Well it is or better it will be :), soon.
Here's how I imagined it would be;  when the counter on my blog shows 13 thousand views and will be about a year since I started writing a blog, it will be perfect time for a first giweaway. However, as you can see yourself, I was overtaken by the counter on the blog. My Cats are still work in progress and all I can say for now is stay tuned please :).

torek, 08. maj 2012

Otvoritev


Jutri bo uradna otvoritev posedanja in kofetkanja na terasi. Malo smo poskušali že ta vikend, pa nam je veter odnesel dekoracijo. Vam je všeč moj šopek?

nedelja, 06. maj 2012

Bella Italia!

Sirmione

Malcesine

Nedelja se že počasi zaključuje, jaz pa prav po nedeljsko umirjeno in razneženo zbiram vtise in urejam fotografije z naših prvomajskih mini počitnic. Na Gardsko jezero smo se odpravili predvsem zaradi otrok, saj sva jim že večkrat obljubila obisk Gardalanda, a je na koncu vedno nekaj prišlo vmes. Malo pa je seveda vleklo tudi naju, predvsem zato, ker je bila lanska izkušnja, ko smo šli za krompirjeve počitnice v Legoland, tako zelo pozitivna. Da o zelo ugodnem najemu apartmaja sploh ne govorim ...
Predvsem smo si krivi sami, saj izbrani termin še zdaleč ni bil idealen, ampak vseeno moram reči, da je bil Gardaland kar precejšnje razočaranje. Povsod so bile neznosno dolge čakalne vrste (mislim da v življenju še nisem toliko časa stala v vrsti) in kot da to ne bi bilo že dovolj frustrirajoče, so si premeteni Italijani izmislili še ekspres karte. Vstopnina za štiričlansko družino že tako ali tako ni ravno poceni in ker so bile čakalne vrste dolge tudi po 60 minut, so prodajali še ekspres karte, s katerimi si enostavno preskočil vrsto. Tega seveda prej nisemo vedeli smo pa hitro opazili ta "nateg", ker so nekateri tako elegantno uleteli in se postavili pred vrsto.
Sicer je bil pa tisti dan namenjen otrokom, ki so kljub gneči in vrstam blazno uživali in to je tudi najbolj pomembno.
 
Torbole

Limone

Salo
Mene je jezero povsem prevzelo in očaralo. Ob jezeru je polno prijetnih majhnih mestec in veliko možnosti za vodne športe, kolesarjenje in hribolazenje. Tako veliko je, da imaš ves čas občutek, kot da si ob morju, le vonj v zraku in številne račke v vodi in na obali te opominjajo na to, da si ob sladki vodi. Tudi vegetacija je podobna obmorski, samo še bolj bujna. Povsod je polno oljk, palm in tudi drugih čudovitih dreves, vse cveti in diši.
Iz fotografij sem sestavila par razglednic krajev, ki smo si jih ogledali. Najbolj mi je bil všeč izlet z ladjico na zahodno stran jezera, kjer smo si ogledali mestece Limone. Impresivno na goro prilepljeno naselje je čudovito dišalo po citrusih, ki je tudi sicer eden izmed mojih najljubših vonjev. Sladki vonji limoninih, mandarininih, pomarančnih in grenivkinih cvetov so se mešali s svežim vonjem po sadežih in ustvarjali omamno prijetno vzdušje. Če bi lahko, bi prav ta vonj spravila v stekleničko in ga odnesla s seboj domov, tako pa sem se zadovoljila kozarcem limonine marmelade.
Čeprav z rahlim dežjem pospremljen, se mi je v spomin vtisnil tudi sprehod ob oljčnih nasadih po stari rimski cesti v Torbolah. Piko na i petdnevnega pohajkovanja pa je bil ogled impresivnega zalivskega mesteca Salo, kjer sta v izdihljajih druge svetovne vojne Hitler in Mussolini osnovala bazo v boju proti zaveznikom in osvoboditeljem, vanj pa je Pier-Paolo Pasolini postavil tudi svoj kontroverzni film Salo ali 120 dni Sodome. Seveda pohajkovanje po tem mestu še zdaleč ni bilo tako ekstremna izkušnja kot ogled filma, vendarle pa ima z njim nekaj skupnega: lep in optimističen epilog.

petek, 27. april 2012

Gremoooo!


Igrače in knjige bodo razmetano počakale, jutri spakiramo, vzamemo nekaj dnevno nepogrešljivih in gremooo. Mulci so že v niskem štartu, midva pa tudi :). Lepo si naredite, kjerkoli že boste, doma ali okoli. Naslednji teden se pa z največjim veseljem spet srečam z vami.

torek, 24. april 2012

Pomladansko zaspane / Sleepy Cats




Zadnjič sem vam pokazala, kje in kako nastajajo moje muce, tokrat pa, kaj je nastalo. Zaspanke, ki jih vidite zgoraj, so iz nove serije. Pomlad jih je prinesla že cel kup in še nekaj jih bo! Včeraj sem jih odnesla v Iko in Babushko, v delu pa so tudi že muce za ReGallery. Seveda jih lahko kupite tudi pri meni, samo pošljite mi mail s kontakti in vašimi željami.
Tudi na spletno stran bom kmalu naložila nove slikce, le par stvari je treba še prej urediti. No, zdaj ste že najbrž opazili, da so s spletno stranjo težave, nič kaj dosti se ne spreminja in osvežuje. Delam na tem in upam, da bo zadeva kmalu urejena.

Last time I showed you how and where I work and today I would like to interduce you my brand new Sleepy Cats. Spring has brought a whole bunch of them and  soon I expect them some more. You can buy them in Ika, Babushka Boutique, ReGallery and online of course. Just email me and let me know your preferences. I will upload some new photos on my web site soon. Probably you have noticed by now that there are some problems with my web site. I am working on it and hope to fix that soon.

ponedeljek, 16. april 2012

Double Blind Date

Fotografija: Matjaž Planinšek


»Jebale te Male Braslovče,« je ondan proti meni prhnil moj dragiša, ko sem mu omenila, da sva povabljena na skrivnostno večerjo – pravcati Double Blind Date – v Šmatevž blizu Braslovč, domov k moji blogerski kolegici Gourmet, ki ustvjarja foodblogg Culinary journey by me. Pa pri tem še zdaleč ni šlo za »centralistično« aroganco, saj tudi midva nisva čisto prava Ljubljančana. Naša hiša namreč stoji ducat kilometrov stran od centra prestolnice, kar je za mnoge »prave« meščane iz vrst najinih prijateljev in znancev že skoraj nepremostljiva razdalja. Ja, takle mamo. Ker moj ljubiša rad prebira in priložnostno citira žlahtno slovensko leposlovje, ga je omemba Braslovč takoj asociirala na prozno repliko njegovega prijatelja in znanega slovenskega pisatelja Dušana Čatra.
Večer, ki sva ga preživela v družbi gostiteljev Špele in Matjaža (ko sva prišla, sta bila budna tudi še njuna izjemno simpatična in po dunajsko olikana osnovnošolca), je bil daleč od uvodnega vulgarizma. Iz najinih Medvod, natančneje najinega Svetja – ampak zanj verjetno še nihče ni slišal –, sva se v Šmatevž pripeljala v tričetrt ure. Hitro smo ugotovili, da smo kot pari zelo »komplementarni«. Pri nama raje govorim jaz, on raje posluša in se vmeša le »da ne sluša gluposti,« pri najinih gositeljih pa je ravno obratno. Zadrega zato ni bila pretežko premostljiva. Ob hrani in kozarčku rujnega je šlo seveda vse še toliko laže. Na desni sta naju čakala pravcata jedilna lista, ozaljšana s stilizirano pisavo, odtisnjeno na natur rjavi papir, ki se ju ne bi sramovala še tako ugledna restavracija. Tremo smo stopili s »pozdravom iz kuhinje,« liziko s parmezanom in čemažem, nadaljevali s hladno predjedjo z regratom, panceto in pečnim prepeličjim jajcem, pri uživanju tople predjedi me je kot ljubiteljico kozjega mleka še posebej »pogrela« polenta z mladim kozjim sirom, tudi hruškov sorbet z ingverjem v vmesni pavzi sploh ni bil od muh, vrhunec večera pa je bila kljub vsemu – vsaj za mojega dragega, ki je ob tem zadovoljno predel in mlaskal – glavna jed z ajdovo kašo in špinačo ter dvaplusnadslastnim »bušekom od svinje.« Sladka razvajanja, kava in konjak so le še postavili piko na i temu nadvse prijetnemu večeru.
V težkih časih je malo tako lepih in obetavnih stvari, kot je po naključju spoznati tako simpatične ljudi in ob sladostrastnih gurmanskih užitkih nazdraviti novim rojstvom: »pomladi, prijateljstva, znanstva in še česa,« kot stoji pripisano na omenjenem jedilnem listu, ki bo še dolgo bogatil mojo spominsko skrinjo.

Fotografija: Matjaž Planinšek

petek, 13. april 2012

Tihožitje


Zadaj za našim vrtcem, kjer starejši mulci mečejo na koš, raste eno krasno drevo. Zdaj je v polnem cvetu in se baha s svojimi ciklamno obarvanimi cvetovi. Tam mimo igrišča in tega drevesa vodi bližnjica do naše hiše in midva z Nilom sva se včeraj na poti domov ustavila, da sem jaz brezsramno narabutala tri vejice. No, otroku, ki me je malo pisano gledal, sem to početje pojasnila takole: "Mamica bo nabrala te veje zato, da jih bo nesla pokazat gospodu Rožci (vrtnarju), on bo vedel katero drevo je to. Potem bomo pa mi tako drevo kupili in ga posadili pred našo hišo." Malo sem vseeno pokukala levo in desno, da me ne bi slučajno presenetil gospod hišnik. To bi utegnilo bit nerodno.
Sicer pa prav zares iščem primerno drevo za pred hišo. Takšno, ki bi imelo bogato krošnjo za senco, ki bi lepo cvetelo in bilo kar se da avtohtono. Mislim, da bi bilo lahko tole divje jabolko? Kdo ve? Ima kdo kak predlog?