torek, 11. september 2012

Frida in druge mačke /drugič

Odi in Frida

Yugi in bratec



Pri meni se zadnji dve leti vse vrti okrog mačkov, to ste najbrž že opazili, ne? Pa nisem samo mačjeljubka, vse živali me ganejo, še posebno psi. Kot otrok sem domov vozila zapuščene muce in tudi kakega izgubljenega psa smo posvojili. Ker smo bili trije otroci in smo vsi navijali za psa, je mama na koncu vedno popustila. Najdlje oziroma do konca sta bila z nami mešanka Nera, ki jo je negdo še kot čisto malo kepico pustil pred našo hišo, in Maj, čisto otročji boksar, ki ni nikoli zares odrasel. Oba sem vozila v pasjo šolo. Nero sem uspela lepo socializirati, Maj pa je bil malo bolj trmast in se je na najbolj običajen ukaz "sem" odzival različno, glede na trenutno razpoloženje.
Zdaj, ko imam sama otroke in svoje gospodinjstvo, sem se raje odločila za muco, tudi zato, ker so nezahtevne in se večinoma rihtajo po svoje. Na sliki zgoraj sta Odi in Frida, ki sta k nam prišla skupaj. Žal smo Odija predlani izgubili. Mislim, da se je zastrupil, našli smo ga ob cesti, samo ni izgledal poškodovan. Prepričana sem, da je zdaj v mačjem raju. Ko sva z N. kopala grob, sva naletela na nekaj kovinskega v zemlji. Bila je čisto prava podkev, na našem vrtu in to ravno na mestu, ki sva ga z N. izbrala zanj. A ni to nenavadno naključje?
Na drugi fotografiji je pa naš prvi muc Yugi, pravi mačji kralj je bil. Skupaj z nami se je preselil v novo hišo in cel vrt je bil njegov. Vendar njemu to ni bilo dovolj. Ko je odrasel, si je začel iskati kraljico in odtaval po svoje. Naš mali N. tega dolgo časa ni prebolel. Pogosto se je postavil na dvorišče in ga s solzami v očeh klical. Moje zgodbe o tem, kako se je Yugi preselil k svoji izbranki in zdaj skrbi za njun mačji zarod, nikoli ni čisto zares kupil.
Za konec pa še nekaj besed o Fridi, ki je odrasla v pravo lovko. Neverjetna je, takšne mačke nisem še nikoli imela. Lovi vse, krte, podgance, voluharje, srake, celo veverico je, po pripovedovanju soseda, zadnjič preganjala po vrtu. Še dobro, da ji je ušla in da me ni bilo doma, saj res ne vem, kako bi se odzvala na takšen prizor. Letos, ko je tako imenovano mišje leto, pa je svoj lovski instinkt še dodatno izpilila. Komaj čakam, da se ta nočna mora konča. Skoraj vsak dan nam prinese pokazat svoj plen in vsakič znova me presune. Obnašam se nemogoče, tako kot si sebe nisem nikoli predstavljala. Po navadi kričim in tečem v drugo smer. Frida si najbrž misli, da sem popolnoma prifliknjena. Moški del družine je precej bolj skuliran in zdi se mi, da Frida to tudi ceni. Se mi zdi, da je mene spregledala. Ugotovila je, da sem samo na videz skulirana in zato svoj plen še raje prinese, kadar imamo obiske. Mislim si, da se vsi mački v soseski režijo na moj račun, ko jim Frida pripoveduje, kako sem se katapultirala z ležalnika in histerično odbrzela v hišo. Takle mamo ...

16 komentarjev:

  1. Ha, ha, poznam tele mačje štose. Tudi jaz sem odraščala z mucki in njihov mišji plen je plašil tudi nas. Še posebej, če je kakšna miška uspela zbežat v hišo in smo imeli potem pravi cirkus :).

    OdgovoriIzbriši
  2. Hihi, sem se nasmejala! Pa tudi malo me je kurja polt oblila, ob podkvi v grobu. Lepe zgodbe o mucah, se vidi, da te navdihujejo!Veš kaj nam je šele naša (no, od staršev) našpičila? Sterilizirana lepotica Mica je skotila 2 nagajivki! Belo in tigrasto, poimenovali pa smo ju Marija in Magdalena (v čast čudežu, seveda). Zdaj ju kličemo Meri in Megi, gre lažje z jezika.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ne vem kako je z mački iz soseščine, ampak jaz sem se na tvoj račun pošteno nasmejala ob branju. Sem si te kar predstavljala, kako letiš stran :)
    Mački so fajn :) Meni tudi zato, ker so precej samosvoji in znajo marsikatero ušpičit.

    OdgovoriIzbriši
  4. cisto te razumem, jaz tud vedno kricim, skacem na stolice al tecem v kontra smeri! nagravzno! to je najhujs, pobirat mrtve miske po hisi, pod kavci, pod....aaaa.. one pa zraven, cisto zadovoljne z dnevnim izkupickom. ne mores bit niti zares jezen. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Hehe, kot prava vnukinja Matilde senijor , koprske mačje mame, sem seveda odrasla z mucami in mucami (koprske strehe in terasice so raj za mice) in moja stara mama je to prav lepo oskrbovala. Potem se je moj fotr odločil, da je čas tudi za psa (kot se za gospoda, ki gre v penzijo spodobi) in prišla je prinecesa Žuža (celo v službo jo je še nekaj časa vozil), za njo Pika in sedaj Biba (vse so azilašice). Ves čas so jim družbo pridno delale muce in mačori, ki em jih prinašala domov (in ne bom nikoli pozabla, kako sem eno prednovoletno popoldne zagledala nekaj sivega drečastega na parkingu in ob prihodu domov poveddala fotru...zvečer je vprašal, če gremo po to revo al kaj?!) Pa smo šli. Sedaj muc ni več, ker nam jih je vse vzela cesta in nekaj dobri sosed (ni umrl lahke smrti)
    Čakam na dan, ko bom spet lahko imela muco, tako, ki ji ne bo potrebno preživljat dnevov v stanovanju, tako, ki mi bo prinašala martinčke (kota Anđelina), tako, ki bo po napornem poležavanju v vrtu še malce spala v košari z volno...
    Bo treba menjat sosesko.
    Pa še Biba ima rada muce.

    OdgovoriIzbriši
  6. Včasih se ne zavodoljijo le z miškicami in martinčki in ptički, v starih časih so tudi zajca že domov prinesle.
    Prisežem. Pa ne pri nas v mestu.

    OdgovoriIzbriši
  7. Kakšni dobri komentarji! To sem hotla, da mal poklepetamo :). Super ste punce.

    OdgovoriIzbriši
  8. pri naši late Nđelini smo preverjali skozi režo vrat ali nosi martinčka al ne, ko se je s posebnm mijavkom oglasila pred vrati.
    martinček! vrat so ostala zaprta...hip, hip, hip, strašni trik, superEnđi se je odpravila z večerjo v gobčku po fasadi bavzgor, čez ventus oknce nad vrati in tataaaammmm, tu sem, olupite krompir.
    nje ni več, ampak na na steni ob vratih je ostala sled:)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Draga Matilda, koliko mačjih zgodb imaš v malhi. Pa zabavne so :). Bo treba združit moči, napisat mačje zgodbe in ustvarit mačje like. Mal drugačne kot so moji, ti so pravi lenuhi, po cel ljubi dan drnjohajo :).

      Izbriši
  9. mačjeljubci mi :) Dobro idejo si mi dala,.. da zapišem še jaz enkrat o vseh naših mačkonih in še kaki muci zraven... o Luku,Beliju, Srečku 1, Srečku 2, Amy (to je totalno zavržena muca, ki je prišla k hiši, na dan ko je umrla Amy Winehouse,.. pa jo imamo reinkarniranko :), in Amy je prava lovka, Beli ima skozi že enih pet mačjih življenj (koliko jim jih že pripada?!) in Viki - "angel" od tamale ne lovi miši ampak golobe,.. dobre štorje mačjaste!

    OdgovoriIzbriši
  10. Joj, jaz bi pa še kakšno fotografijo od muckov! :) Mačke so super, vsaka ima čisto svoj, poseben karakter.

    OdgovoriIzbriši
  11. tvoji maćori so taki zadovoljčki kot je Angie2, dolgodlaka muca , ki je posovojula mojo nesestro. Ves božji dan je na kavču, strašno ji gre na jetra mačji skret (ona v hišico pa že ne bo šla kakat), ampak tudi ven se ji ne da in pol ždi 15 minut na oknu in stiska, dokler prav ne gre več. Hiter obrat in hop nazaj na kavč. Ima pa hobi, kamikazenja iz sosedovega balkona ... catwoman, ki ne skače po mačje ampak mrtvi padec, tummmp!
    mačje legende so najboljš;)

    morda edino zmagajo medvedje...vprašajte mojo soelavko Katjo, ki ji je medo poteptal petršilj, ko je segal po slivah. Prejšnji teden:D

    OdgovoriIzbriši
  12. Muce, moja tema :) Zase sem vedno mislila, da sem bolj pasja, potem pa je nekega dne na naš vrt prišla mala Tigica in se odločila, da bo naša. Pa je bila. Zlata muca. Nekega dne je preprosto izginila. In sem rekla, da nobene muce več, ker je bilo enostavno prehudo. Potem je neki dobri človek na sosedov vrt odvrgel dve čisto majhni kepici. Ene kljub skrbni negi in veterinarski pomoči nismo uspeli obdržati, malega Tobija pa sva z možem hranila po flaški podnevi in ponoči, med službo pa je za njega skrbela soseda - kot za dojenčka. Ko je malo zrasel smo ga začeli spuščati ven. Ni dolgo trajalo. Nekega večera sva se pripeljala domov in sredi ceste je ležalo nekaj črnega... Kar nekaj let je že od tega pogleda pa ne morem pozabit.
    Zdaj imamo že skoraj tri leta mačji par. Najbolj zlata mucka. Kateri pa ni? Oba smo že odrasla muca posvojili v Mačji hiši. Sta pa samo v stanovanju. Ja, muce so krasne živali. In res ima vsaka svoj čisto poseben karakter.

    OdgovoriIzbriši
  13. Tudi pri nas imamo mačji parček, nista iz istega legla, smo ju posvojili v razmaku nekaj mesecev (sta oba sterilizirana/kastrirana, nimamo mladičev).

    Preveč zgodb iz otroštva se spomnim, kako so mački "izginili" ali se vrnili z manjkajočim očesom, repom, taco ali privlekli zbiti od avtomobila ali človeka ... da bi naše mačke hodile brez nadzora ven. Še vedno se spomnim, kako so šle pod streli lovcev ali za kugo, jaz pa sem jih čakala še leta, da se vrnejo domov :( Se lahko zelo poistovetim z vašim N., ki še vedno čaka ...

    Tako da so naši notranji, kot pri Aveni, in zunaj na povodcu. Celo na počitnice se vozijo s sabo in se bratijo z obmorskimi mački :)

    Pazite na vašo Frido!

    OdgovoriIzbriši
  14. Med mojo zbirko pa manjka še en živ mačkon. A tudi tega posvojimo...
    Luštne so tele... mačje...

    OdgovoriIzbriši
  15. Sploh se še nisem oglasila pa moja najljubša tema teče...:). Frida je prava lepotička in lovka. Podobna je naši Isi. Na "srečo" imam mojedva samo v stanovanju, si ne predstavljam kako bi bilo če bi bila Isa zunaj - sigurno bi vse pobila in polovila :). Je prav tako prava plenilka :).

    Ravno ta vikend se nama je zopet vrtel okoli muc (no kdaj se pa ne? :)). V petek je G.prinesel (nekako se vsi "brezdomčki" nanj nalepijo) domov sivo mucko, ki je ostala čez noč pri mojih starših, nasl. dan pa sva našla njene lastnike. V soboto sva se namenila na bližnji kucelj, prideva do gozda in jaz pravim G. : "Ustavi se, nekaj mijavka!" Pokličem muc muc in iz gozda priceplja oranžno bel frajerček....Lep, pozornosti hoteč je hodil za nama. No ni nama preostalo drugega kot da ga nabašem v svoj anorak, revež je potem sladko zaspal in sva šla iskat lastnike. In na najino srečo tudi našla :).

    Hja, vsaj enkrat srečen konec....

    Mačke so res prave mačke :).

    OdgovoriIzbriši